Its everyone else Band Music Heaven is an empty room album vinyl cover artwork

FORMAT
LP

 

STATUS
Coming November 2016

 

RUNNINGTIME
26 min. 41 sec.

 

TRACKLIST
01 Patterns
02 The Truth About Mirrors
03 Full Spoon, Bent To The Right
04 Nineteenninetyfive
05 The Joke Is On The Sun
06 Caterpillars Dream
07 Heaven Is An Empty Room
08 Sleep Is So Cruel
09 Lone
10 Fourth Wave

 

PRESSING INFORMATION
300 made, 180g, transparent orange, download code included


RELEASE DATE
November 2016

thoughtswordsaction.com

It’s time for some more Noise Appeal Records-related artists. Of course, It’s Everyone Else are not strangers to our pages. I had a chance to listen to and write about their latest full-length record, Pirouette, a couple of weeks ahead of the release date. That particular full-length was an introduction to the luxurious music of this Slovenian/Austrian duo, and I was more than interested in checking out their previous recordings and writing a couple of words about them. Heaven Is An Empty Room is their third full-length album released in 2016 and a predecessor to Pirouette. It slightly differs from their latest recordings, but that doesn’t mean it’s bad. Quite the contrary, I find it interesting how these folks use all the instrumentations to their advantage, and the result is more than positive.
Heaven Is An Empty Room is a very diverse album that enormously differs from Pirouette. On this particular material, It’s Everyone Else span several complementary music genres to achieve the desired sound. Perhaps digital hardcore comes to mind first, but there is more than meets the eye. You’ll hear some of the finest properties of industrial, post-hardcore, post-rock, noise rock, indie, synth, ambient, harsh noise, noise, and electronic music crossing all the time. I must admit decades have passed since I heard a digital hardcore album as good as this one. Of course, many fishes swimming at the digital hardcore pond could match these criteria. Still, no one reached the peak of creativity like It’s Everyone Else on this particular material. There’s something in each of these ten compositions that classify Heaven Is An Empty Room as creme de la creme of digital hardcore.
But of course, as I said above, It’s Everyone Else isn’t only about digital hardcore, and their music includes many analog and synth orchestrations as well. You’ll notice how analog synths work to the advantage of their sound while simultaneously applying to the drum sequences and various samples. I adore how they included so many ambient patterns, drones, noises, and other experimental movements to uplift this material even more. These noisy maneuvers contribute to the ferociousness of the Heaven Is An Empty Room but also settle down the atmosphere to a nearly cathartic point when necessary. It’s Everyone Else has that recognizable avant-garde approach that gives a whole new outlook on how some subgenres of extreme music could sound if performed differently. It’s just one of many qualities that put Heaven Is An Empty Room on top, and I advise you to pay attention to this album and their entire discography. Head to Noise Appeal Records for more information about ordering.

pitfire.net

Es ist schwer sich nicht mit den Texten und der Attitüde dieser Terroristen aus Slowenien zu identifizieren: Erstaunlich reflektierte und doch von der Wut geprägte Texte, die eine Reaktion auf eine kaputte Leistungsgesellschaft zu lesen sind. In diesen werden Religion, Leben und der Platz des Selbst in dieser hoffnungslosen Welt aufs Ätzendste rekapituliert. Klingt unangenehm? Wir haben ja noch gar nicht von der Musik gesprochen.

Erneut kollidiert hier die Kompromisslosigkeit des Hardcores mit einem Wagen voll kaputter elektronischer Gerätschaften. Daraus ergibt sich eine tollwütige Brühe, die dein Nervenkostüm wie Säure zerfetzt. No Wave? Post-Punk? Noise? Wie auch immer, das Duo ist in jedem Stil zuhause, der nervös, lärmig und irgendwie auch erhaben («The Jokes Is On The Sun» oder «Caterpillar Dreams», das irgendwie nach Your Enemies Friends klingt) klingen kann. Diese Songs sind nicht nur wunderbar behämmert, sondern auch sehr dynamisch und unberechenbar. Und das genau will man ja bei einer gepflegten Schmerzerfahrung. 

Auch die neue Platte dieser Fieslinge ist erfreulich kompromisslos und bringt eine Menge Lärm, ein bisschen Schönheit und viel Negativität mit. Spass!

Erscheint als 300 orange Schallplatten oder digitaler Download.

rumzine.com

Všechno už bylo slyšeno? Kam by mohla směřovat extrémní hudební scéna v budoucnu? Odzvonilo i avantgardám? Už není kam šlápnout? Pokud máte občas podobné pocity, dost možná by vás mohlo uspokojit album „Heaven is an Empty Room“ od slovinského objevu IT‘S EVERYONE ELSE. Digitální hard core/punk, industriální smyčky, elektronický přesah k metalu, audio-chemický masakr atd. atd.! Tohle neuvěřitelné dílo, jež dala dohromady umělecká dvojice Lucijan Prelog/ Pika Golob, klaní se až za hrob legendárním NIN, ale zároveň z vysoka plive na jakékoliv řády electronic music.

Ach tak… je to marast, hudebně-zvukový marast, který je dost možná zábavnější tvořit než poslouchat. Osobně jsem však z tohoto experimentálního flirtování odzbrojen. IT‘S EVERYONE ELSE rozsévají hrůzu 100x více, než většina blackmetalových kapel, to už je nyní nad slunce jasné.

Šílenci pro šílence! Vůbec bych se nedivil, kdyby tento typ hudby obloudil nějakého slabomyslného jedince se sklony k sebepoškozování. Možná by prodejci měli na desku nalepit symbol hvězdičky a přidat vykřičník! „Tahle nahrávka není pro mladý“.

Ale pojďme k dalšímu stěžejnímu faktoru, který měrou vrchovatou ovlivňuje image nahrávky. Tím je bezesporu vokál dívenky Piky, jedovaté sépie, zpívající, křičící, pištící, ale také přednášející. Špína v hudba, špína v hlase, špína kam se posluchač se sluchátky podívá. Když ale rozetnu pořádně tlustou slupku produkčního extrému, cítím v hudbě IT‘S EVERYONE ELSE také vlivy nezaměnitelných SIOUXSIE AND THE BANSHEES. Domnívám se, že cílem obou protagonistů bylo, aby PUNK byl oním klíčovým stavebním kamenem.

Z jednotlivých tracků, kterých je na CD celkově deset, nelze vybrat žádnou za vysloveně klíčovou. Je to možná klišé, ale tuhle nahrávku budete od samého začátku buďto okamžitě nenávidět a… nebo propadnete fascinaci. „Heaven is an Empty Room“ není album přitažlivé, vlastně se nedá věřit ani tomu, že by si ho člověk měl chuť pouště až tak často. Něco na tomto „studijním materiálu“ ale rozhodně je. Je to syrové, je to chladné, odtažité, brutální a nevlídné… a samozřejmě hodně PUNK! Tak s chutí do toho!

Blueprint-Fanzine

Manche Bands brauchen für 10 Tracks 80 Minuten. Andere, wie IT’S EVERYONE ELSE, brauchen dafür ganze 27 Minuten und dennoch gelingt es ihnen, dich vielmehr zu fesseln und das Album gleich drei Mal hintereinander zu hören. Das slowenische Pärchen hinter diesem Bandnamen verdüstert auf positive Weise den Alltag, gewährt einen Einblick in seine Gefühlswelt und teilt diese über verzerrte Synthesizer mit der Außenwelt. Irgendwo zwischen Noise, Industrial und Wave spielt sich “Heaven is an empty room” ab. Teils brutal wie VELVET ACID CHRIST, teils wie ein Gewitter aus Lärm, teilweise aber auch mit dem Gefühl für den ruhigen Moment ausgestattet, der unter all dem erdrückenden Soundgewand fast schon schmerzt. Sicherlich sind IT’S EVERYONE ELSE keine Musik zum Nebenbeihören, auch nichts für die nächste WG-Party, wohl aber ein Zeichen dafür, dass Slowenien nicht nur LAIBACH hervorgebracht hat, sondern neue, wilde, mutige Musik erzeugt, die man sich – so man ein Faible für düstere Elektronik sein eigen nennt – durchaus zu Gemüte führen sollte. Besonders, wenn man die Möglichkeit hat, sich “Heaven is an empty room” auf Vinyl zu beschaffen. 7,5/10 (Simon-Dominik Otte)

Rhein Main Magazin 6/2017

Zwei Stimmen, ebenso viele Synthesizer, programmierte Drums und di-verse Samples reichen aus, um eine Noise-Apokalypse heraufzubeschwören, die jedes zarte Trommelfell in einem unüberwindbar erscheinenden Morast von Trauer, Wut und (politischer) Unzufriedenheit zurücklässt.

It’s Everyone Else überfluten dich mit einer Mischung aus Noise, Hardcore, Industrial und Pop. Wenn schließlich zähe Beats und verzerrte Synths auf teils zornige, teils zerbrechliche Stimmen treffen, entsteht eine glaubhafte Symbiose aus Stärke und Verletzlichkeit.

Trust 183

Leipzig/Slowenien. Fiese Noise-Attacke inkl. Horrorfilm-Feeling von zwei mit Synthesizern bewaffneten Elektro-Hardcore-Kids. Mal fast unhörbarer Krach, rasendes Tempo und Gekreische. Mal prägnante Harmonien, kraftvolle Percussion und Gesang. Unvermeidbar der Verweis auf Atari Teenage Riot, wobei IEE um einiges experimentierfreudiger und auch weniger stumpf sind. Hier und da blitzen sogar mal New-Wave-Sprengsel durch das Lärmmeer. Aus meiner Sicht konsquente Nichtbedienung von Hörgewohnheiten und trotzdem viele Anknüpfungspunkte. Like. (Daniel)

The Pit Of The Damned

A fine novembre del 2016, la Noise Appeal Records ha fatto uscire l’album di debutto del duo sloveno degli It’s Everyone Else. Un lavoro ritmicamente intenso, carico di violenza selvaggia e distruttiva, liberatoria, debitore e seguace delle traiettorie sonore già tracciate dai vari Prodigy, Skinny Puppy e Atari Teenage Riot, un frammento di potente saggio di musica dal gusto inequivocabilmente industrial, elettronico quanto basta per accostarlo al digital hardcore ma con sconfinamenti nell’alternative punk, complice certe geniali trovate che hanno reso famose band del calibro dei Chumbawamba, con vocals maschili e femminili che si alternano nell’imitare lo stile di Pixies e Rage Against the Machine oltre ai già citati precedenti gruppi. L’industrial non se la passa molto bene ultimamente e considerate le poche idee innovative, riusciamo ad individuare un’alta dose di creatività nel duo di Ljubljana, l’originalità non è proprio di casa ma le lezioni lasciate dai maestri del genere hanno dato buoni frutti in questo box di circa mezz’ora, dove il calderone di suoni rievoca spettri e vette musicali di tutto rispetto. Il disco vola velocissimo con i suoi dieci brani intrisi nel silicone e rivestiti di lattice; il tocco perverso, estremo e ribelle si nota fin dalla prima nota e genera nell’ascoltatore una buona sensazione di familiarità col genere ed allo stesso tempo di curiosità che lo porta a seguire uno dopo l’altro lo sviluppo delle canzoni. La voce di Pika Golob dona un tocco di glamour trasversale ed oscuro con il suo canto sofferente e di scuola alternative punk alla Kim Gordon mentre Lucijan Prelog spinge sull’acceleratore, focalizzandosi sulla falsariga del punk più indie, combattivo ed estremo che ricorda i gruppi già citati di Zack de la Rocha e Alec Empire. La presenza costante di atmosfere sinistre e oppressive, la prevalenza scenica del noise e la variabile EBM, rendono ancora più accattivante la figura del duo di Ljubljana, ed è per questo motivo che brani come “The Truth About Mirrors” e “Sleep is So Cruel” diventano canzoni memorabili che alimentati da brani lampo come la rumorosissima “Nineteenninetyfive” o l’allucinata e isolazionista “Lone”, completano un ottimo manifesto di elettronica d’assalto futurista che anche dopo infiniti ascolti riserva ancora delle nuove sorprese sonore. La scelta dei suoni, la produzione più che buona e una copertina che ingloba il sinistro, nero disagio che avevamo già apprezzato in ‘Adore’ degli Smashing Pumpkins ampliano a dismisura la potenza di fuoco di questa coppia di killer armati di sintetizzatori, coinvolgendo e trascinando chi ascolta con la stessa energia di una band hardcore. Saranno difficili da accettare per la massa, magari anche un po’ derivativi, ma questo album è un vero carico di materiale infiammabile, dinamite pronta ad esplodere nelle vostre orecchie! Sottovalutarli sarebbe un grave errore, disco consigliato, da ascoltare ad alto volume, altissimo volume! (Bob Stoner, 80)

Freistil #71

Dann waren wieder mal alle anderen schuld! Mit Heaven Is An Empty Room knüpft das slowenische Scream-Sample-Synth-Duo direkt dort an, wo sie mit New Religion aufgehört haben. Dichter, aufgeladener, versatiler und konkreter als je zuvor reflektieren und präzisieren Pika Golob und Lucijan Prelog ihren verspielten Stil aus Noise, Punk, New Wave, Industrial und poppigen Versatzelementen und vollziehen erfolgreich einen weiteren Schritt Richtung Selbst, der auch einen befreienden Rundumschlag im Umgang mit den zugrunde liegenden musikalischen Werkzeugen bezeichnet – It’s Everyone Else klingen hier so unelektronisch und wütend wie nie zuvor. Dass man nach eigener Angabe im Vorfeld ein nahezu fertiges Album aus dem Fenster geworfen hatte, weil das vorhandene Material aufgrund der sich ändernden persönlichen Perspektiven und Textwelten zum Anachronismus wurde, lässt sich dieses vor Direktheit strotzende Drittlingswerk beim besten Willen nicht anmerken – scheint sich aber ziemlich ausgezahlt zu haben. Zu sehr zieht alles nach vorne, presst nach unten und streckt sich götterfleischig gen Süden des Himmels. Eine kleine private retrospektivische Dystopie aus kaputten Synths, morastigen Beats und enorm viel Herz(wut) – großer Wurf! Anspieltipps: Sleep Is So Cruel (programmatisch), Lone (ein Bekenntnis), Fourth Wave (PJ Harvey?). (dr. wu)

 

hellcherry.com

It’s everyone else je slovenački dvojac koji preko samplera i sintisajzera vešto barata sa elektronikom pomešanom sa žestokim rifovima i hard core prizvukom. Kako kažu za sebe, previše su elektro za HC ekipu, i previše HC za elektro ekipu, a njihov zvuk upravo i dočarava tu konstantnu klackalicu.

Potpora ovom izdanju je neprekidan noise temelj, obogaćen dubokim i režućim sintisajzerima i bubnjarskim semplovima. Na sve to dodat je žestok muški scream ili ženski recitujući vokal. S vremena na vreme jave se svemirski zvuci, modifikovane frekvencije koje vrlo efektno dočaravaju mračnu i energičnu atmosferu. Numere su uglavnom repetitivno koncipirane, što znači da nema nekog preteranog eksperimentisanja u formi, već se više vodi računa o arhitekturi zvuka, gde se grade vrlo čudni i neobični zvučni pasaži. Kroz nesvakidašnji eksperimentalni spektar provlače se synth pop i punk žanrovi obogaćeni introspektivnim tekstovima i često disonantnim efektima.

Iako je većinskim delom u pitanju eksperimentalni noise zvuk, oseti se prisustvo harmonije i postupnog građenja zvuka, a u narednoj repeticiji sledi samo dodatna nadgradnja, što dovodi do toga da se dva puta čuje ista celina odsvirana i izvedena na drugačiji način. Ako niste familijarni sa ovim žanrom i ako vam je uvek predstavljao nepotrebnu i zaglušljivu buku, ovo izdanje može da vam posluži u razbijanju stigme i kao kratak čas upoznavanja sa drugom stranom zvuka. (Tihomir Škara)

rockgarage.it

Siamo sempre dell’opinione che un duo sia vincolato a ricorrere alla tecnologia per poter proporre una musica stratificata, costrutto e vincolo per il semplice fatto di guadagnarsi il comfort di poter rendere conto a meno teste per prendere una decisione. Gli sloveni It’s Everyone Else non fanno eccezione, alla luce di un sound molto stratificato e che cede a più tentazioni nel nome dell’elettronica. Non dobbiamo però partire prevenuti e dobbiamo ammettere che se non lo fossimo e se non sapessimo che dietro questo progetto c’è un vero e proprio duo, potremo sentire ardenti i pattern di batteria, le voci urlate, le sfuriate che ci ricordano i tempi d’oro dei Prodigy, un certo sapore dark alla Depeche Mode ma imbastito da un rock distruttivo e molto punk nell’attitudine, il tutto in una cornice che ci sembra esaltare la scena industrial. Un’insalata ricca di ingredienti della traduzione della tavola ma anche della cultura new age, tracce veloci, sia a livello di bpm che a livello di durata, gli IEE si esprimono così senza voler trovare una casa, togliendosi il lusso di inserire un intermezzo noise dal nome Nineteennninetyfive.

L’accoppiata synth e batteria martellante di The Jokes Is On The Sun la dice lunga su quanto questo duo riesca a mescolare vena elettrica con quella elettronica, in una fatiscente casa new wave che travalica i decenni e non trova una collocazione temporale ideale, prestando il fianco a discoteche futuristiche come quelle in cui Neo cerca di seguire il “coniglio bianco”, giusto per comprendere l’approccio. Abbiamo citato troppi generi e sembra essere spiazzante ciò, ma la verità è che l’identità di questo progetto è davvero multiforme, a più livelli, senza regole gerarchiche per cui è anche difficile seguire un percorso che le descriva. Attaccatevi alla barra perché il viaggio sulle montagne russe degli It’s Everyone Else è veloce e per nulla pianeggiante.

(7,5, by Marcello Zinno)

Fuze #62

Mit dieser Mischung aus Noise, Industrial, Pop und Hardcore liefert das slowenische Duo ein breites Spektrum ihres Könnens ab. Zwei Stimmen, die zwi-schen Zorn und zerbrechlicher Zartheit wechseln, Synthiesound, programmierte Drums und aller-lei Samples bilden hier eine Symbiose, die schwer mit einem Siegel zu versehen ist. Manchmal klingt das einfach nur wie der mitgeschnittene Startvor-gang eines Space-Shuttle-Triebwerks, manchmal aber auch wie ein experimentelles Indie-Projekt, zu dem sich HORSE THE BAND und GARBAGE in einer futuristischen Science-Fiction-Welt zusammen-getan haben. (Noise Appeal)
Florian Auer

hellycherrey.com

Čini se da je sve smišljeno, pa šta su onda umetnička dela današnjice?

Po bezbroj puta post-post-post-post-post-post-post(re)produkovana plastika, lim, gume i nerđajući čelik. Neprekidno kruženje industrijskog otpada i večno vraćanje istog. po zakonu održa(va)nja mehanizacije.

Sve što želiš da kažeš rekli su svi drugi. I kako biti samoSVOJ(an) na beskonačnoj fabričkoj traci masovne proizvodnje? Svakodnevno šljakaju fotokopir aparati, u jednoličnom ritmu prozvode se kopije kopija, neke blistavo obojene, verne, preslikane u nijansu, neke crno-bele, mrljave, za jednokratnu upotrebu pa za zgužvati i reciklirati iznova i iznova.

Zujavo zvrndaju mahine i prozvode gomile iritirajućeg

NOJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJJzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz

zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzAAAAAAAAAAAAAAAAAA

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA

I jedino što možeš je da

sva čula naštimuješ i

zaplešeš kao da je svuda oko tebe samo

muzika.

…I pri tom polupaš sva stakla u okolini od vikanja jednih te istih mantri svakog dana… Izvibriraš među golim zidovima u ritmu rasipanja srče…. Nađeš nekoliko prašnjavih radio aparata i na svima istovremeno pritisnešPLAY. Kad iznivelišeš frenkvecije u skladu sa sopstvenom hiperINtenzijom, kreneš da razgovaraš sa samim sobom, pa makar to ličilo na apsurdno pozorište ili neurotični slam performans. Ustvari, jedino na to i može da liči… Konstantnu scenografiju predstavlja polupana mehanizovana gungula.

Pridružiće ti se sigurno još jedan glas koga je Veliki Zamajac zahvaljujući sistemskoj grešci vrtoglavom brzinom hitnuo van proizvodnog procesa. Sudar intonacija oslobađa ogromnu količinu elektriciteta. Povremeni udah sprečiće da dođe do kratkog spoja. Od hiperventilacije stvara se magla. Kondenzacija pravi skladne piruete u prašini.

I odnekud vetar zarotira jedan veliki kovitlac visoko ka oblacima. Raščisti se etar. Nekoliko kapljica na dlanovima nateraju te da pogledaš u vis.

Nebo je gluva soba.

Bad Alchemy #93

Pika Golob & Lucijan Prelog würden zwar auch gut auf Vox Project passen (so wie The Canyon Observer), aber Wien liegt für sie doch etwas näher als St. Etienne. Unter dem Tag ‘Slovenia’ sprudelt neben Siddhartas glattem Infra/Ultra-Rock, Noctiferia, die Laibach als toten Walfisch ausschlachten, oder Silence, die mit Laibach-Spirit Volk und Welt untergehen ließen, schon noch Nichtkanalisiertes: die PharmaFabrikation, der hippe Lo-Fi-Wild-Style von Žiga Murko, der gekrähte Postpunk von Ludovik Material, die deklamatorische oder zarte Politpoesie von Natriletno kolobarjenje s praho, Salonski, die Blas- & Akkordeonmusik jenseits von Eden spielen, Wanda & Nova deViator mit ihrer Kamizdat-IDM oder Nina Dragičević mit ihrer feministisch-phantastischen Sound Art aus dem Salon of Progressive Perspectives. Unser Duo gehört zur engagierten Fraktion, mit knattertem Maschinenbeat, Synthies als Schweißbrennergitarren und von Golob geschrienen Zeilen wie: the 6th sense / the 4th wave / the 7th hour / the 5th wheel / just stay in and inseminate / the 1st world, a good girl // the 8th day / the 3rd eye / the 2nd skin / the 1st lie / just stay in and celebrate your 9 lives. Mit Verve, Zorn, auch Selbstverachtung. Denn selbstkritisch wird das eigene Ich, das eigene Tun in Frage gestellt: deep-throat girls just want to cleanse your soul / just want to shine your bones / just want to take control / but you just… Punk? Metal? Punk Metal, vom vergeblichen Hass angefressen, schwelgend in einem exterminatorischen “12 Monkeys”-Szenario. Was der Hammer nicht kann, das schaffen die Parasiten. Mit der radikalen “Pull it out’-Litanei von ‘Caterpillar dream’ überbieten sich Prelog und Golob mit Matthäus 18:9, sarkastischer noch als Harry Heines “Ärgert dich dein Auge…” ‘Sleep is so cruel’ sehnt sich nach Entropie. Aus dem Rahmen fällt ‘Lone’, als trister Sprechgesang nur zu gerührtem Trommelchen. Doch mit ‘Fourth wave’ wird noch einmal ein Ende der Geduld beschrien, das den Opferstatus und die Sprachlosigkeit mit negiert, als entschlossener Schlussstrich: i’ve been patient but this is the end. [BA 93 rbd]

beehy.pe

The feral duo from Ljubljana reigns atop this year’s Slovenian chart with its most polished release yet, but that isn’t to say the chaotic blend of raw emotion, pure aggression and fury has lost any of its edge or potency.

Crashing synthetic riffs, dual vocal duties and a copious amount of attitude prove that It’s everyone else enjoy doing what they’re doing, do it well and, perhaps most importantly, aren’t willing to compromise it for the sake of mass appeal.

If heaven really is an empty room, it’s because all the cool kids are raging to this album in an overcrowded cellar somewhere. (Daniel Sheppard)

avenoctum.com

Hailing from Ljubljana in Slovenia the duo of Pika Golob and Lucijan Prelog describe themselves as “Too hardcore for the electro kids, too electro for the hardcore kids.” This may prove a bit of a quandary for some listeners but it makes little difference for me as ‘Heaven Is An Empty Room’ has proven a pretty damn good and formidable listen since it arrived at the tail end of the year. Apparently due to the political climate they decided to shelve original recordings and went back to the drawing board with this being the result. It certainly has an agitated feel no doubt spurred by discontent and the result has possibly made it all the harder and more abrasive for it.

‘Patterns’ melodically broods in and breaks into a hellish slab of electronic noise with plenty of vocal distemper to the musical aggro on display. I am reminded a bit of Atari Teenage Riot and it’s a mighty opening statement as it builds to a shattering climax with Pika absolutely belting her parts out. From here ‘The Truth About Mirrors’ allows her to add some more sultry parts to things as it simmers away with a little less urgency about it. Beguiling and mesmerising it draws you in and has plenty of ballast to its electronic backbone, rising dramatically and venomously spitting you out after a mere couple of minutes. The pair keep their songs fairly compact and play around with your emotions and moods, playing as both tempters into their musical cosmos and ultimately as executioners when they set things on fire and go for the throat. The electro-clash of ideas has elements of others but remains unique throughout, there’s a bit of a Nine Inch Nails experimentation about the music itself but its Pika’s imposing angry yells shouting out phrases like “Erase Us” with vicious hate behind them that really had me taking note here. At times you get caught right out and never know quite what is going to come next, a perfect example is a violent minute of white noise in the form of ‘Nineteenninteyfive’ Dark and very cold synth-wave twists around numbers like ‘The Joke Is On The Sun’ sounding like Gary Numan in the midst of a particularly horrible nightmare. There’s an almost poppy chorus in it though just as you are about to submit to total darkness, the contrast working particularly well.

Over on the B) side, the dark tripped out poetry of ‘Caterpillar Dream’ goes from soothing to violent with the lyrics taking hold via forceful delivery and the musical clamour slowly but harshly booming out. The title track sees the pair clattering away like an out of control robot, drums tribally rolling and vocals ranting in a fashion that reminds a bit of defunct but not forgotten home-grown act Leech Woman. There loads of dark energy about it all as well as dense melody with everything hitting particularly hard about it. The mantra like delivery of ‘Sleep Is So Cruel’ again has a real nightmarish vibe about it as it tosses and turns in delirium giving little in the way of respite or rest. ‘Lone’ tells a apocryphal tale like some sort of abstract Sonic Youth number as Pika narrates and then it’s through to final piece ‘Fourth Wave’ a more vitriolic and hopeful number compared to much of the musical bleakness before it.

There’s stacks going on here, more surprising when you realise that the album is under half an hour in length. Any electro or hardcore kids dismissing this want to go back to it with a fresh set of ears as ‘Heaven Is An Empty Room’ proved a devilish listening experience that kept drawing me back for another fix.

(8/10 Pete Woods)

wingsofdeath.net

Te hardcore voor de elektro, te elektro voor de hardcore

Ik heb geen idee wie er bij WingsOfDeath het idee heeft gehad om dit album/deze band te bespreken – waarschijnlijk was ik het zelf – maar het is wel een enorm twijfelgeval voor een rock/metal-zine. It’s Everyone Else is een muzikaal (dat nog wel) gezelschap – of eigenlijk een duo – afkomstig uit Slovenië, dat met Heaven is an Empty Room z’n derde album presenteert.

Voor de muziek die geproduceerd wordt hebben we hier dan ook geen tags. Het is uitsluitend elektronische muziek die voortkomt uit een sampler, twee synthesizers en twee zangstemmen. Er komt dus geen oorspronkelijk muziekinstrument aan te pas, maar het levert bij vlagen wel een berg herrie op. De muziek varieert van snelle industrial elektronische hardcore-uitbarstingen via noisy synth-rock tot langzame, gevoelige en melodieuze ingetogen stukken (Lone).

Het is dan weliswaar geen constante lawine aan lawaai die op je afgestormd komt, maar heftig is het wel. Eigenlijk zou je de composities ook wel in een rock/metal-jasje kunnen ‘zien’, dat maakt deze muziek wel enigszins bijzonder. De uitvoering is alleen zo anders, omdat gewoon alles dat je hoort eerst door een computer/vervormer/wat dan ook gehaald is. Distortion is hierbij een belangrijk wapen, en daar zijn we in de metal natuurlijk op zich ook niet vies van.

Tja, het blijft bijzondere muziek, waarvan ik me afvraag welke rock/metalfan – of zelfs muziekliefhebber in het algemeen – hier een plezier mee gedaan wordt. Meer dan ooit geldt: luister en oordeel zelf!

hardmusicbase.cz

Co je to svoboda? Svoboda je zločin. Svoboda vyzývá ke zločinu, neb ji každý chápeme pouze ze svého úhlu pohledu. Pokud se někdo svobodomyslně rozhodl pro tradice rockových hodnot, tlačených skrze reklamy důvěřivým fanouškům, tak ať se vyhýbá rakouskému labelu Noise Appeal Records a jejich produktům. Tento label dává prostor rockovým souborům s takovou svobodomyslností, že tradiční rocker by některé ty kapely za rockové asi jen těžko považoval. A tohle je přesně případ slovinských IT´S EVERYONE ELSE, jímž na konci roku vydávají právě Noise Appeal Records album „Heaven Is An Empty Room“. A kdo že to ti IT´S EVERYONE ELSE jsou? On a ona, kteří skrze svou apokalyptickou symfonii provádějí osvětu o posledním hnusu. Lucijan Prelog a Pika Golob, kteří jsou možná více programátoři, než čistokrevní muzikanti, přesto vytváří úžasnej syntetickej rock. Samozřejmě můžete zapomenout na nějaké kytarové orgie i rytmickou stabilitu, přesto jejich sdělení má sílu hardcoru a je temnější než cokoliv, co se nazývá post. Jejich muzika je emocionálně vypjatější než nejdojímavější rocková balada. Jenže IT´S EVERYONE ELSE nejsou o kráse, ale skrze temný elektro industriál s noise ruchy vypouští jako jedovaté páry své vize nehezkosti. Některé volnější pasáže u mne vyvolávají zdání něčeho starého, čemu by se dalo říkat prvotní industriální gothic rock s trochou toho ponuřejšího popu. Tyhle bizardní postupy mi dávají vzpomenout na jeden film. Jistě každý správný rocker viděl extravagantnost Lola běží o život, ba možná i vzpomene na něco ze soundtracku. Jenže tady jako by Lola běžela v noci po mokrých, neosvětlených ulicích plných odpadků a když ty povolnější pasáže začnou gradovat, tak jako by Lola prorážela ospalé policejní kordony a svými lokty rozrývala dlažbu. Tohle album tedy rozhodně není založeno na jednotvárnosti, i když hudební výrazivo samotné je postaveno na relativní jednoduchosti. Absolutně nemám páru, jestli on nebo ona je silnější v těch pozvolnějších věcech, nebo který z nich má dominantu v těch vypjatějších částech a jakým poměrem se podílí na celkovém vzezření skladeb. Ovšem co se týká vokálů, tak to je jasně slyšet a rozdělení Pika a Lucijan je plus mínus padesát na padesát. Ovšem o těch vokálech se také nedá mluvit jako o tradičním zpěvu, i když se útržkovitě objeví nějaké pop popěvky, ale většinou se jedná o deklamace, či recitace na hranici rapu, které se přelévají z tišeji pojatých poloh po naléhavě řvavé, s vytrácením se do nicoty ticha. Prostě svými hlasy umocňují jednotlivé atmosféry psychické nevyrovnanosti, které vymysleli ve svých hlavách a zhmotnili svýma rukama. Neměl jsem možnost toho z vydavatelských počinů Noise Appeal Records slyšet zatím příliš mnoho, ale z toho mála je album „Heaven Is An Empty Room“ slovinských IT´S EVERYONE ELSE v mých očích tím nejodvážnějším. Pro mě hodně zajímavé album. Ovšem pokud bazírujete na rockových tradicích, tak se mu radši vyhněte. Tohle by mohlo být vašich posledních dvacet sedm minut. (8/10)

Legacy #106

Auf der musikalischen Landkarte steckt in Slowenien vor allem ein Fähnchen: Laibach. Der musikalische Arm des Performance-Kollektivs Neue Slowenische Kunst beackert seit über 35 Jahren Noise, Avantgarde und Elektronik. Ebenfalls mit starker elektronischer Ausrichtung arbeitet seit 2009 das Duo IT’S EVERYONE ELSE. Lucijan Prelog und Pika Golob sind in Ljubljana und Leipzig beheimatet. Die neue Scheibe entstand Weihnachten vor einem Jahr vor dem Hintergrund persönlicher Verluste – dem plötzlichen Tod naher Verwandter – und der Ohnmacht aufgrund der Flüchtlingskrise und des ignoranten Umgangs Europas mit dem Leid der Menschen in Syrien. Mit zwei Synthesizern, einem Sampler und zwei Frontmännern kreieren IT’S EVERYONE ELSE einen eindringlichen Sound, der so klingt, als würden die schwedischen Hardcore-Recken Refused die No Wave-Pioniere Suicide mit deren Equipment covern. Die beiden Musiker sind sich bewusst, dass sie stilistisch zwischen allen Stühlen stehen. Dass sie trotzdem unbeirrt ihre Richtung verfolgen, ehrt sie und begeistert beim Hören. (FSH)

11 Punkte

waste-of-mind.at

Hinter It’s Everyone Else verbirgt sich ein slowenisches Duo, das gleichberechtigt Mikro und Synthesizer malträtiert und so einen Mix erzeugt, der einerseits auf Krawall gebürstet und sehr aggressiv ist, andererseits aber auch Pop und Melodien nicht völlig abgeneigt ist. Während man also phasenweise auch Freunden von Atari Teenage Riot ein Lächeln ins Gesicht zaubern kann, stehen zwischendurch auch mal atmosphärische, wenn auch nie wirklich ruhige Phasen und Indie-&Wave-lastige Melodien im Mittelpunkt.

Der Grundton bleibt aber immer aufgekratzt, hibbelig, wütend – man merkt der Scheibe an, dass das Duo durch eine persönliche und politische Themen lange Zeit ziemlich aufgewühlt war und wohl sehr wahrscheinlich auch immer noch ist.

musikreviews.de

Metal in sehr weitgefasstem Sinne aus Slowenien war noch nie gewöhnlich, und so kommt es, dass IT’S EVERYONE ELSE auch auf ihrer bislang vierten Veröffentlichung alles in einen Topf werfen, was ihnen so einfällt. Wie in ihrem Land üblich (weshalb auch immer) lässt sich dabei eine Vorliebe für elektronische Sounds erkennen, und der Gesamteindruck ist zum Glück nicht jener eines Pastiches, sondern stimmig, in sich rund.

“Heaven Is An Empty Room” birgt manches in sich, was man vor 20 Jahren bei Prodigy hörte, aber das Fundament ist hier tatsächlich eine Rockband, auch wenn vermutlich in Wahrheit keine dahintersteckt; das alles wurde am Computer inszeniert, daran besteht so gut wie kein Zweifel. Glitches und Dub, also Schlagworte aus dem neueren Electro-Vokabular – kommen ebenfalls infrage, wenn IT’S EVERYONE ELSE ihre eigentümlichen Klanggebilde konstruieren, doch am Ende ist in der Regel ein Song nach ursprünglichem Verständnis des Begriffs entstanden. Kehrverse und die eine oder andere eingängige Wendung müssen sein, wie die Beteiligten erkannt haben.

Die hysterische, bisweilen nölende Stimme mag manche Zeitgenossen abstoßen, aber dem Charme der Kompositionen des Projekts kann man sich mit gespitztem Ohr einfach nicht entziehen. Die Hörerfahrung bleibt trotz des experimentellen Charakters unbedingt spannend und drängt zur eingehenden Beschäftigung mit dem Backkatalog der beiden Musiker.

FAZIT: Cyber-Zeug mit zischenden Synthesizern, die an abgefeuerte Laserstrahlen erinnern, treffen auf Gitarrensounds abseits jeglicher Konventionen im Industrial-Bereich des jetzt. Vielleicht klängen Acts wie EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN so wie IT’S EVERYONE ELSE, wenn sie gleich mit der digitalen Möglichkeit der Tonerzeugen aufgewachsen wären. “Heaven Is An Empty Room” ist definitiv eine Entdeckung wert, wenn auch nervenzerfetzend hier und dort.

(11/15 – Andreas Schiffmann)

mladina.si

Prekmurski dvojec, ki je nase opozoril kot eden izmed glasnej?ih predstavnikov karavane Klubskega maratona Radia ?tudent leta 2010, se vra?a ?e s tretjim albumom, ki se ve?idel naslanja na dosedanjo zapu??ino Pike Golob in Lucijana Preloga. Heaven Is An Empty Room je zagotovo plo??a, s katero duet utrdi svojo izvirnost in prepoznavnost na doma?i, pa tudi mednarodni postindustrijski noise/hardcore sceni, saj gre za diskografski izdelek, ki v primerjavi s prvima dvema ?e bolj izstopa zaradi drznosti in silovitosti. Tudi tokrat sta v ospredju dva mo?na, jezna vokala, pospremljena z distorziranimi zvoki sintetizatorjev, sempli in sinteti?nimi ritmi, ki ?e zmeraj zvenijo sve?e in izvirno. Drzno, jezno in silovito.

fathipster.net

It’s everyone else, slovena?ki duo koji ?ine duo Pika Golob i Lucian Prelog, po?eli su sa radom jo? 2009.godine. Svoj prvi album “Is it me?”, kao samoizdanje objavili su 2012.godine. Drugi album “New Religion” objavljen je 2014.godine za izdava?ku ku?u Noise Appeal Records iz Be?a. Za istu izdava?ku ku?u objavili su i tre?i aktuelni album “Heaven is an empty room”, koji donosi prepoznatljiv muzi?ki izraz ovog benda.
Akumuliranje energije i naelektrisanja kre?e ve? od prve pesme „Patterns“, gde vokal Pike Golob u poslednjim taktovima svojom ?estinom dovodi do eksplozivnog pra?njenja, i ujedno vam jasno stavi do znanja ?ta vas u preostalih devet pesama. A ono ?to vas ?eka je esencija agresije, besa, nezadovoljstva, panike,  iskazana kroz industijal, noise i post hard core, uba?ena u va? sistem intravenozno, prenosi ove emocije do va?eg uma gotovo trenutno. Vokali su glavni medijumi energije ovog benda. Muzika je konstrukcija koja nosi ova dva vokala nizom semplova, distroziranim zvukom sintisajzera, gitara i ritam ma?ine.
It’s everyone else svojom muzikom prenose svet oko sebe na na?in na koji ga oni vide, a sam naziv albuma najbolje odslikava njihovo vi?enje sveta u kome ?ivimo. Njihova muzika vas ne?e ostaviti ravnodu?nim. Njen cilj je da vas svojom ?vrstinom, agresijom i besom, prodrma i  izbaci iz ?aure konformizma i u?malosti, ?to radi na savr?en na?in. (8,3 / 10)

Haubentaucher.at

Wer glaubt, bei der nächsten Partie ginge es fröhlicher zu, hat sich geschnitten. Wohl aber fahren Pika Golob und Lucijan Prelog aus Slowenien ein denkbar anderes Tempo als Bernhard Eder. Vollgas in die Kurve, kreisch! Synthies & Sampler und der Drumcomputer produzieren einen fetzigen bösen Sound, wie man ihn dieser Tage nur mehr selten zu hören kommt. “Digital Hardcore” nannte das ein slowenischer Kollege. Dort, wo Grunge einst im Treibsand der Rockgeschichte stecken blieb, schalten Golob und Prelog den Elektroturbo ein – und starten durch. Irgendwie ist die Platte immer höllisch laut, wurscht wie stark man den Regler aufdreht. Mit anderen Worten: Sehr sehr geil!

Ach ja: Am 14. 12. spielen It’s everyone else mit den seelenverwandten Noisisten von Hella Comet in Wien. Und noch ein Hinweis am Rande: Von der Scheibe gibt es exakt 300 in transparentem orangem Vinyl. Eigentlich nur mehr 299, weil eine kommt in die Redaktionssammlung…

13brat.net

Naš najljubši dvojec v širnem svetu It’s Everyone Else se vračajo z novim, že tretjim albumom. Tudi na tem izdelku dokaj zvesto sledijo njuni usmeritvi v agresiven hardkorovski elektro, ki večino časa na polno nabija, občasno pa se prepušča mirnejšim vodam. A Heaven Is An Empty Room je mogoče celo agresivnejši od svojih predhodnikov. Nedvomno je na njuno ustvarjanje vplivalo po splošnem mnenju negativno leto 2016, ki samo po sebi sproža določene frustracije pri posamezniku. Glasba je seveda eden od načinov, kako te frustracije, predvsem občutek nemoči, kanalizirati in jih v zvočni sliki predočiti poslušalcem, ki čutijo podobno. Kajti za poslušanje tovrstne glasbe je vsekakor potrebno tako podobno čutenje kot je prisotno pri ustvarjalcu. A vrnimo se k poskusu opredelitve glasbe It’s Everyone Else. Pohvalno je, da se kljub bivanju v Nemčiji nista nalezla tipičnega germanskega elektra, ki deluje resnično hladen in preveč programiran, kjer ni mesta za improvizacijo in spontanost. Nasprotno je pri naših junakih veliko več manj predvidljivih šumov, menjave ritmov in nekontroliranega kričanja. Ne manjka skoraj repetitivne himničnosti, ki jo lahko slišimo v komadu The Joke Is On The Sun. Skoraj plesni hit. Prav zato sem že na začetku omenil, da sta hardkorovski elektro, saj se ta energija čuti na vsakem koraku. Ta petek, 16.12. bo njuna energija napolnila tudi Klub Gromka na Metelkovi, tako da to je ena redkih priložnosti, da jih ulovite na slovenskih odrih. 

radiostudent.si

 V nocojšnji Tolpi bumov na tapeto postavljamo gromoglasni domači par It’s Everyone Else, ki se po debiju Is It Me? iz leta 2012 in nadaljevanju New Religion iz leta 2014, na odre vrača z novo ploščo Heaven is an Empty Room. Ta svojstveni glas slovenskega glasbenega podzemlja sicer deluje že od leta 2009. Ustvarja na stičiščih postindustrijske estetike in nojza, nekompromisnega hardcorea, izraznosti black in post metala, oblit pa je z vseobsegajočo patino darkwavea. Svojo prezenco na domači sceni je z nastopom na Klubskem maratonu utrdil leta 2010, mesto v sferi mednarodnega hardcore/nojz/postmetal dogajanja pa si je dvojec priboril po sodelovanju z dunajsko založbo Noise Appeal. Ne glede na vse spremembe, ki sta jih v teh letih doživela tako bend kot svet sam, lahko za Piko Golob in Lucijana Preloga trdimo, da ena stvar ostaja nespremenjena. It’s Everyone Else ostajata preveč hardcore za fene elektra oziroma elektronike in preveč elektronska za fene hardcorea.

Dvojec se namreč tudi z albumom Heaven is an Empty Room ne odreka svoji izhodiščni formuli: neposredne manifestacije besa, obupa, gnusa, torej vsesplošne prizadetosti nad svetom in konstantnega samoprevpraševanja: “Is it just me or is it everyone else?” Srčika inventivnosti dvojca Golob-Prelog se skriva predvsem v njuni nekonvencionalni zvočnosti, ki klišejske, mastno zveneče kitare in bobnarska udrihanja nadomešča s hrapavimi teksturami, procesiranimi pršenji sintov, poliritmičnimi kakofonijami ritem mašin in izmenjujočimi se žensko-moškimi napevi ter bolečimi kriki. Izhodiščni etos njunega projekta torej ostaja globoko usidran v tradiciji d.i.y. etike, prav tako pa se na albumu Heaven is an Empty Room ohranja neposreden in punkovski pristop k končni zvočni sliki, ki v svoji silovitosti ne pušča prostora za pikolovsko postprodukcijsko puliranje. 

 Ob dejstvu, da so posnetki nastali lanskega decembra, se zdi umestitev izdaje v zadnje mesece iztekajočega se leta 2016 več kot smiselna poteza. Upoštevamo lahko njuno uradno izjavo v zvezi z njenim nastajanjem. Poleg smrti v družini so na končno podobo in vsebino albuma občutno vplivali geopolitični premiki, ki so dodobra razbrazdali obraz Evrope — naslov Heaven is an Empty Room tako brez večjih moralističnih podtonov aludira na dejstvo, da smo v letošnjem letu vsi padli na izpitu. Nemo smo opazovali vse hitrejši razkroj Bližnjega vzhoda, reko zbeganih obrazov, ki je preplavila evropsko trdnjavo, srhljivo uspešne manevre Islamske države, gledali, kako so Boris Johnson in kompanija Britance dobesedno pofukali v rit in nato spizdili s prizorišča, in se resignirano smejali ob zmagi meme strani God Emperor Trump ter vzponu Kekovega alt-right kulta. Toda poleg prvotne duševne paralize, ki so jo v dvojcu sprožili vsi ti nesluteni procesi, se je v njiju vnela tudi želja po bolj angažiranem, afirmativnem pristopu, kar se je izšlo v predrugačenje prvotno zastavljenih komadov. Album  še vedno stoji kot nekakšno zaglitchano zrcalo leta 2016, toda odgovor na podobo ni več resignacija, pač pa želja po boju proti vsej tej grdoti. 

Postindustrijska zvočna ekspresivnost It’s Everyone Else ostaja umeščena v okvirje, vzpostavljene na plati New Religion. Ritmična podstat, ki se pretežno, denimo v uverturi Pattern, giblje na področjih postmetalskih in posthardcoreovskih udrihanj, mestoma stopi v sfero minimalizma, improvizacije in nojza. To najbolje ilustrirajo fragmentarna izpoved Lone, tožba z melodičnim preobratom pod naslovom Caterpillar Dream ter hreščeči intermezzo Nineteenninetyfive. Bobnarsko programiranje najbolj izstopa v trenutkih kaotičnih izbruhov, ko intenzivnost benda doseže svoje skrajne meje, kar najbolj ponazorita štikl Full Spoon, Bent to the Right in katarzični epilog Fourth Wave. Osrednji melodični gradnik seveda ostajajo preko kitarskih in drugih efektov procesirani sinti, ki se pretežno držijo distorziranih atonalnih motivov iz repertoarja black metala, z grobimi izbruhi na mestih poskrbijo za erupcije hladnih čustev in včasih presenetijo z nepredvidenimi melodičnimi preobrati. Tukaj moramo izpostaviti albumski presežek The Joke is on the Sun, v katerega nas dvojec uvede z besnim hardcoreovskim breakdownom ter preko pol petih, pol kričanih vokalov, ki po barvi glasu spominjajo na N’tokov stil pri Moveknowledgement. Ta komad poslušalca pripelje do spevnega, skorajda popovskega epiloga — “I’m breaking apart but I / I’ve got the creatures on my side / another seven paralyzed / can’t wait for the planets to collide” —, ki v nostalgičen spomin prikliče Smashing Pumpkins iz sredine 90. let. Zaščitni znak njune izraznosti pa se ohranja v obliki njunih izmenjujočih se bolj in manj procesiranih glasov, ki se ne omejujejo zgolj na visokooktansko kričavost, pač pa posegajo tudi po čisti vokalni artikulaciji, ki v primeru Prelogovih ritmičnih deklaracij spominjajo na Zacka de la Rocho. Na drugi strani, denimo v komadu The Truth About Mirrors, pa Golob postreže z bolj bolečo, čutno artikulacijo v slogu Kim Gordon.

It’s Everyone Else ostajata hipnotično ostra, pretresljivo agresivna in neizprosno direktna. In če je New Religion torej izhajal “iz točke ranljivosti in zloma, a tudi mrakobne telesne slutnje prihajajoče vojne neznanih oblik in oceanske moči kolektivnih subverznivnih tokov«, je Heaven is an Empty Room poskus soočenja z vojno, ki je v letu 2016 v podobi različnih obrazov, dogodkov in procesov, dobila vse jasnejše obrise. “I can slide / into the void / into the crowd / this ain’t air / what are you? / Heaven is an empty room«.  

Prvi promocijski koncert za album Heaven is an Empty Room se bo v Klubu Gromka odvil ta petek, ko bosta It’s Everyone Else nastopila skupaj z nekdanjimi klubskimi maratonci The Kojn. (JAŠA BUŽINEL)

sigic.si

 Izbruh življenja

Tandem It’s Everyone Else sodi med nevarnejše bende. Selitev v Leipzig, vedno pogostejše nastopanje po Evropi in sodelovanje z avstrijsko založbo Noise Appeal so porinili ta ekstremni dvojec med izzivalnejša imena aktualnega evropskega (kontinentalnega) rockovskega podtalja. 

Tandem It’s Everyone Else sodi med nevarnejše bende ne več samo domače scene. Selitev v Leipzig, kjer Lucijan Prelog in Pika Golob živita in ustvarjata zadnja leta, vedno pogostejše nastopanje po Evropi in tvorno sodelovanje z agilno avstrijsko založbo Noise Appeal so porinili ta ekstremni dvojec med izzivalnejša imena aktualnega evropskega (kontinentalnega) rockovskega podtalja. 

Živi nastopi gromko naelektrenega šusa so najnevarnejše orožje dvojca. Z do konca odprtimi ventili, tukaj in zdaj, bruha zvočno napadalno in sporočilno lavo ter zverinsko, brez odpuščanja, ruši vse pred seboj. Biti nevaren bend ni preprosta reč, pravzaprav je nevarna igra z ognjem. Z jezo, z obupom, s samim seboj. Čas in leta naglodajo subverzivnost, zadušijo bolečino in potlačijo travmo, le redki ostanejo kondicijsko žilavi, idejno neuklonljivi, brez šminke, jezni in zvesti svojemu prvinskemu gverilskemu izbruhu bolečine in upora. Mednje še zmeraj sodi It’s Everyone Else, ki dve leti in pol po probojnem drugem albumu New Religion napada z novim projektilom. 

Nova plošča Heaven Is An Empty Room je pognala na plodoviti izkušnji snemanja drugega albuma z Robijem Bulešićem. Dokončna zvočna slike nove, tretje plošče mu je bila usojena. Kot somišljenik in skriti pridruženi član Bulešić mojstrsko kroti podivjanost in agresivnost benda. Ne dopusti, da bi se divja energija porazgubila ali razpršila, ampak jo koncentrirano niza skozi dorečene komade, poudarja tako dramaturgijo aranžmajev kot čustvene preobrate. It’s Everyone Else ravna s sinti kot z mitraljezi. Zareže poštene rafale. Zagrabi mikrofon kot mačeto in zbode z zadirčnim kričanjem. Odvije knofe do konca, navije furiozni ritem in sproži klavstrofobijo. Komade punk hardcore dolžine dveh do treh minut odlikuje čvrsta urejenost in trdnost. Na slabe pol ure dolgi plošči se ne izlijeta le srd in žolč, v srčiki agresivnega in mračnega elektro postindustrijskega hardcore navala je obilo tankočutnega, krhkega, empatičnega in človeškega duha, razklanega med življenjem in smrtjo, med peklom in nebesi. Skozi krike sveta strahu se razliva temačna lirika, ki jo prešinjajo svetli trenutki; na primer, v The Joke Is On The Sun se industrijsko krut uvod sunkovito spreobrne v spevno poskočnico potencialnega indie hita.

Črno-bela optimistična simbolika albuma je ujeta na naslovnici z »udomačeno« bubo, tik preden se preobrazi v domačega metulja, kar se je odvijalo vzporedno z rojstvom nove plošče, ki je nastajala v osebno in družbeno turbulentnih časih tako za oba člana, kar je dolilo olja nakopičenemu besu in obenem porodilo občutljivejše podtone, kot za človeštvo, kar se odraža v angažirani in reflektivni poetiki. Že na plošči New Religion je brutalni par pokazal sentimentalnejše tone, ki pa so tokrat še bolj prefinjeno speljani skozi gromke komade. Ob teroristični napadalnosti ima svoje mesto tudi mir(oljub)nejša, a še vedno strašljiva polovica obraza It’s Everyone Elsa, ki je kot krik pred apokalipso. Tudi tokrat imajo izmenjavajoči se vokali zelo pomembno mesto in se zlivajo z dramatičnimi zapleti ter poudarjajo celovitost groteskne lirike benda. Studijska prezenca benda je pripeljana do maksimuma. Zven živega bobna v kombinaciji z noiserockovsko nabritimi rifi dodaja eliksir rockovskega glamurja, zašraufane mašine pa odpičijo v podivjani elektro rodeo. It’s Everyone Else odlikujeta prvinskost in zrelost pri vitalnem zlivanju ekstremov, zaradi česar je dvojec še naprej nevaren, in to ne samo v živo, ampak tudi na plošči.