It’s Everyone Else – New Religion / noise40

It’s Everyone Else – New Religion / noise40

noise40-1024x1024

FORMAT
LP

STATUS
available

RUNNINGTIME
30 min. 06 sec.

TRACKLIST
01 I’ve Lost A Life
02 Sirens
03 New Religion
04 Guilt Despenser
05 Years
06 Grinder’s Lament
07 My Body Knows Something I Don’t
08 Emperor’s Old Clothes
09 Violent Love
10 Hangman

PRESSING INFORMATION
colored vinyl, 300 made
download code included

RELEASE DATE
18.04. 2014

music-scan.de
Lucijan Prelog und Pika Golob präsentieren sich im Kontext ihres seit fünf Jahren bestehenden Outlets ausschließlich kompromisslos, hart und bösartig. Ja gut, es kommen auch Melodien und ansatzweise schöner, verträglicher Gesang zum Tragen, doch diese kurzweiligen Momente relativieren die extremen Parts, die das Spiel von IT’S EVERYONE ELSE maßgeblich prägen, nicht wirklich. Das Duo aus Ljubljana tritt mit zwei Synthesizern, einem Drum-Computer sowie diversen Samples an. Den Gesang – häufig verzerrt – teilen sich die beiden Slowenen. Stilistisch ist „New Religion“ zwischen Noise, Industrial, Digital-Hardcore und einem aufputschenden, destruktiven Post-Dark-Wave zu verorten. Eine halbe Stunde lang geht es durch elektronische Sounds, die auf ungute Regungen abstellen, Melancholie bis Resignation adressieren und ihre Hörer immer wieder mit Beat-Attacken überfallen. Es ist deutlich, dass IT’S EVERYONE ELSE im Songwriting klaren Absichten folgen. So entwickelt sich ein variables Album mit unterschiedlichen Stimmungen und Tempo-Läufen, das nachvollziehbar bleibt und nicht zu sehr überfordert. Ein unbequemes Werk bleibt „New Religion“ ob der skizzierten Anlage aber dennoch. (6,5/10), Arne

www.collective-zine.co.uk
I am Scott Bakula. I have timewarped back to the late 1990s. I am seeing a band whose members met at local rock club “The Nexus” and share a common interest in both Ministry and the drink known as “snakebite and black.” The band are playing the Joiners Arms and supporting Pitchshifter, whose futuristic but not-really-very-good album “www.pitchshifter.com” is available at outlets such as “Our Price” and “Tower Records.”
I am Scott Bakula. I have timewarped back to the year 2000. The Millennium did not cause planes to fall from the sky or an inadvertent nuclear war. Instead I am at the London Astoria, waiting to see Queens of the Stone Age and wondering just why I am watching a band called “Snake River Conspiracy.” Some 2,000 people in the same room as me appear to be mulling over the same question.
I am Scott Bakula. I have timewarped back to the year 2015. I am listening to a CD by the band “It’s Everyone Else.” Not a lot appears to have changed since my last two visits. (Alex Deller)

www.wltu-music.de
Electro- und Noisecore werden bei den Slowenen großgeschrieben und in Songs wie “Sirens” verbindet man Screamo mit fiesen Elektroriffs und unglaublichen Beats. Manch einer wird das, was hier passiert, als “akustische Kriegsführung” bezeichnen, wenn man aber “Psalm 69” von MINISTRY oder ähnliches gut verträgt, kann man hier durchaus seinen Spass mit haben. Das Highlight schlechthin ist “Guilt dispenser”, welches als Black Metal-Song beginnt und immer wieder von Pika Golobs idyllischem Gesang unterbrochen wird. Generell ist ihre Stimme toll, auch “Years” erhält dadurch unheimlichen Tiefgang und eine träumerische Aura. In Summe ist das Album also wesentlich mehr als nur MELVINSartiger Krach. Die Tatsache, dass das Duo bereits seit 2009 aktiv ist, hört man zu jeder Zeit, denn alles, was hier passiert ist konzeptionell durchdacht, klingt aber trotzdem immer spontan. Anstregend, fordernd, aber wirklich ein Genrejuwel. (8) ThEb

Terapija.net
Slovenski duet It’s Everyone Else su Lucijan Prelog i Pika Golob, po?eli su 2009. u Ljubljani i rade na najminimalnijoj opremi s 2 syntha i semplerom. Oboje su vokalisti i kompozitori i izgleda da ne mare mnogo za kurentna post-industrial švrljanja. Debi album “Is It Me?” objavili su 2012., a tada su ve? imali zavidnu koncertnu reputaciju (nastupili su na Klubskem maratonu 2010) zapevši za uho ekipi iz austrijske etikete Noise Appeal Records koji su im objavili ovaj drugi album.
Na sjajno adaptirane tempove ritam mašine koja katkad zavarava da je rije? o živim bubnjevima (a ?ini se da ih ipak ima) nafilali su synth imitacije niskih black metal riffova, disonanti, pun kufer elektronskih efekata, prostorne melodije i turobno mra?nu atmosferu s tekstovima o užasno lošoj društveno-socijalnoj klimi. Lucijan, a nešto manje Pika, vrište preko distorziranih mikrofona poput najokorijelih black metalaca (Pika uglavnom mantra polumelodi?nim gothic šaržama) guraju?i vrlo ekstreman oblik stilizacije koji je osim post-industrialom usko povezan s noiseom, harshom, ali mora se primijetiti i rockom i metalom. Sve se to osjeti u njihovoj ekstremnoj glazbi, osobito u kompozicijama “New religion” i “Guilt dispenser”.
Rock tempovi do izražaja dolaze u uvodnoj “I’ve lost a life” s mirisom sludge/dooma, jednom od rijetkih klasi?nijih post-industrial performansa “Sirens” (vrlo blisko novosadskim DreDDup), te umjerenijim “Grinder’s lament” i “My body knows something I don’t” u kojima se osje?a no-wave minimalizam ranih Swans, te najenergi?nijoj, završnoj “Hangman” koja je kao zalutala iz neke shoegazerske punk/noise sarže MBV s konca 80-ih. Ima i jedna posve lagana “Years” s melodijom piana i ambijentalijama, taman do?e na sredini albuma kao kra?i predah.
Album je pun hardcore energije, osviještenih angažiranih tekstova o kolektivnom kolapsu koji uklju?uje pojedinca kao najugroženijeg ?lana društvene zajednice (o tome su na omotu albuma istaknuli ?ak 17 deklaracija!) i ne baulja od nemila do nedraga u potrazi za inspiracijom. Imaju ovi Slovenci dovoljno inspiracije ?im se probude; ona je svuda oko njih, svijesni su svih problema koji pritiš?u i njih i okolinu i cijelo društvo, te s pravom vrište jer se o takvim stvarima ne može pjevati s kolcem u stražnjici poput brit-pop i ušminkanih indie-rock svaštara.
Ovo je sjajan produkt nadahnut nehumanoš?u civilizacije i psihi?kim boleštinama koje prouzrokuje. ocjena albuma [1-10]: 9 / horvi

freistil.magazin#55
It’s Everyone Else, das 2009 gegründete Mann-Frau-Duo aus Slowenien, knallt einem mit seinem aktuellen Release ganz schön einen vor den Latz. Durchaus zugänglicher Noise-Synth-Rock-Core, der auf digitale Weise ein sehr organisches Klangbild erzeugt. Pumpende, massive melvinseske Groovestrukturen und ein gut gesetztes Stimmentennis aus Gesang und Geschrei runden diesen Tonträger zu einem interessanten Exkurs durch beliebte, „laute“ Genres ab, der nicht gerade durch Klangfarbenvielfalt, dafür aber durch seine Konsequenz, gute Riffs und Arrangements, schönen kaputten Sound und das Überraschungsmoment, dass sich hinter so einem trivialen Namen doch eine geile Band zu verstecken scheint, durchaus besticht. Vor allem wenn man bedenkt, dass hier alles mit zwei Synthesizern, einem Drumcomputer und Samples zusammengebastelt wurde, erscheint das Ergebnis durchaus angenehm beeindruckend, wenn auch phasenweise ein bisschen beliebig, was aber in diesem Fall wirklich überhaupt nicht davon abhält, ganz ordentlich Freude beim Durchhören aufkommen zu lassen. Schöne Titel wie Grinders Lament und My body knows somthing I don’t (Anspieltipp) leisten ihren Beitrag dazu.
Ganz cooler Digital-Noise-Shit aus Südkärnten. (Dr. Wu)

hellycherry.com
Svi drugi, religija i vilica – recenzija albuma “New Religion” benda It’s Everyone Else
Kakvu god muziku da potražiš po Internetu, uvek ?e “isko?iti” Slovenci, jašta! Postoji tu neka zavera što ja stalno pišem recenzije za slovena?ke bendove, izgleda da se svi boje da im pristupe ovako slobodoumno i istraživa?ki… Elem, dvoje entuzijasta, dve klavijature, gomila semplova i – bu?ni su kao ceo orkestar! IEE naj?eš?e karakterišu kao noisy hardcore industrial synth-pop, a ja sam zapravo u dilemi, koji od ovih epiteta im najviše stoji, jer imaju potku synth-popa, brutalnost hardcore-a, a bogami i ustrojstvo svih elemenata u industrial-a, za?injenu sa gorkom dozom power elektronike, pa vi vidite šta ja preslušavam ovih dana. Nemilosrdni i šušte?i industrial-pop. Bubnjevi i gitare su toliko uronjeni u noise, da ?e te pomisliti kako su ih tosterom snimali, ali u tome je zapravo i sva ?ar, jer znaš da nisu ispolirani do bola, sirovost i prili?no nisko obojeni tonovi nalikuju nekoj garažnoj/podrumskoj probi, kao da su oteli neke alt-rokere ili stonere iz 90ih, zaklju?ali ih u podrum i naterali da sviraju dok oni puštaju semplove i pevaju (?itaj: vrište, growluju) uporedo s njima – IDILA! Pobrojati mogu?e uticaje je nemogu?e, ?uju se tu i Atari Teenage Riot i Swansi (da, Swansi!), bendovi “dark” provenijencije, i, majku mu, urlaju bolje od bilo kog tzv. metalcore benda, koji su postali veoooma dosadni. Podsetili su me i na moje drage Somborce, Syphil, kojih više nema…
U celini, ceo album je i više nego idealan za ku?no preslušavanje, ali sude?i po snimcima na Internetu, još bolje zvu?e uživo, hvala nebesima! Od po?etka do kraja voze, škripe, vi?u, uz neke veoma smirene, štaviše emotivne momente. Stvari koje su mi upale u uho su: otvaraju?e-zaglušuju?a buka “I’ve lost a Life”, zaglušivanje bubnjevima iz dubine bunara – shvati?ete što sam spomenuo Swanse; raw black-metalizuju?a “Guilt Dispenser”, koja ne splašnjava od prve sekunde; “Years”, koja svojim ambijentom i krajnje ose?ajnim pevanjem odmara sva ?ula za naredne “teške” note; “Grinder’s lament”, zbog odli?nog teksta i “Violent Love”, koja ima Rammstein-olike momente.
Iskren da budem, nije mi potpuno jasna simbolika donje vilice i snežne pahuljice na omotu (rima, opa bato!) i veza sa sintagmom “nova religija”, ali s obzirom da u LP izdanju uklju?uju i istoimeni manifest, želim im svu sre?u sa širenjem u?enja. Na Bandcamp stranici tvrde da su poznati po prili?no “divljim” nastupima – e to bih želeo da ?ujem i vidim!
Desya Lovorov

 

haubentaucher
Der Titel der CD führt ziemlich in die Irre. Hier sind keine Sektengründer aus den USA bei der Predigt zu hören, sondern zwei junge Leute aus Slowenien beim Auszucken. Der Pressetext nennt die Melvins als Assoziation und da ist was Wahres dran. Man sieht vor dem geistigen Auge langes ungewaschenes Haupthaar, kräftige Kerlchen in verschwitzten schwarzen Shirts – und lacht sich eines, wenn man die beiden zierlichen Figuren dann auf dem Pressefoto erblickt. Lucijan Prelog martert die Sampler und Pika Golob singt dazu wie eine Punk-Sirene. Seit 2009 geht das schon so, mit dieser Platte sollte endgültig der internationale Durchbruch gelingen. Der erste Gedanke: Die Band würde hervorragend ins Wiener Flex passen oder sagen wir ruhig: In die Kombüse nach Graz. In Wahrheit waren die beiden sogar tatsächlich hierzulande unterwegs im April/Mai (in der Arena und im Wakuum), nur haben wir das leider verschlafen. Dafür haben wir aber recherchiert: Der geschmackvolle Guardian reihte das slowenische Duo im Mai unter die Top 5 der einschlägigen Neuigkeiten – und da wollen wir jetzt nicht nachstehen: Kaufen – jetzt! Vor allem die LP in violettem Vinyl, falls noch erhältlich, weil streng limitiert!

hrupmag.com
Divji slovenski post-industrial-synth-hardcore-digital-pop-whatever dvojec It’s Everyone Else naša ušesa po mnogih hrupnih koncertih in po prvencu “Is It me?”, izdanem leta 2012, zdaj vzburja z drugo dolgometražno mero vsega, zaradi ?esar smo ga sploh vzljubili, in še z marsi?em novim.
V svet albuma nas z li?no oblikovane naslovnice uvedeta mandibula in snežinka. Ne vem, kaj vse skupaj pomeni, a izpade precej dobro. Podobno pa je tudi z glasbo. Ta zveni precej umetno in anorgansko, skoraj zunajzemeljsko, besedila so pogosto abstraktna, a cel paket je prekleto privla?en in še kako ?loveški. Ploš?o s pomenljivim naslovom “New Religion” sta Pika Golob in Lucijan Prelog izdala pod okriljem avstrijske založbe Noise Appeal, ki ju je “odkrila” na lanskem festivalu Waves Vienna. Posnela sta jo kar doma, ?esar pa ob poslušanju ni mo? zaznati. Zvok na albumu je (gotovo tudi po zaslugi producenta Robija Buleši?a) precej dober in v primerjavi s prvencem bolj dodelan, kompleksen in ve?dimenzionalen, pa hkrati ne preve? spoliran. Ob tem je bolj kot na prvi ploš?i tu mo? tipati tudi neko rde?o nit in vizija benda tako postaja vse bolj jasna.
Prakti?no vse, kar se dogaja na ploš?i, daje duu precej individualnosti in ga odmika od kakšne jasne žanrske opredelitve. Na “Is It Me?” je zvo?ni zapis ob?asno še lahko spomnil na zasedbo Atari Teenage Riot, mestoma morda tudi na dvojec Fuck Buttons, zdaj pa je vse bolj jasno, da It’s Everyone Else ne gre preve? primerjati z ostalimi. ?e se še enkrat obrnemo k prvencu, lahko re?emo, da novi album pravzaprav vsaj na prvi pogled ne stoji dale? stran. To bi morda koga zmotilo, a vendarle se zdi, da za zdaj ni razloga za selitev v kakšen povsem nov zvo?ni svet, dokler je ta še vedno tako svež in zabaven, hkrati pa še pridobiva na niansah
Malo bogatejši zvok je o?iten že v uvodnih pesmih, ki kot ognjeni vulkani bruhajo od energije in poslušalca ne morejo pustiti ravnodušnega. Nenadne spremembe ritma udarjajo po nas z vseh strani in se raztezajo od divjega kri?anja do skorajšnjega šepetanja, kot se npr. zgodi sredi komada Guilt Dispenser. Vokali so sicer pogosto obogateni z odmevom ali distorzijo, kar tej glasbi povsem priti?e in nasploh se tu eksperimentiranje z efekti in vzorci dobro obnese. Ob vsem agresivnem hrupu na albumu pa se bend izkaže tudi v tišjih momentih. Odli?no izpade nekoliko izstopajo?a Years, kar malce sentimentalna in morda najmirnejša zadeva v dosedanji diskografiji dvojca. Tu Pika ne kri?i, le poje, a je zvo?no vse skupaj še vedno izjemno lo-fi. Podobno je tudi v malce zaspanem za?etku Grinder’s Lament, a je pesem v nadaljevanju precej bolj nepredvidljiva. Za to poskrbi tudi vojaški ritem bobnov in nasploh so ra?unalniško ustvarjeni bobni na celem albumu izjemni, tako da ni presenetljivo, da je tudi eksperiment z živim bobnarjem (producentom Robijem Buleši?em) v Gromki izpadel tako dobro, kot je.
V drugi polovici ploš?e kakšni pesmi sicer manjka udarnosti z za?etka albuma, a presene?enj je še vedno dovolj, da ostanemo na trnih vse do konca. Eno takšnih je npr. nenaden rez in preskok od divjega šundra do skorajšnje tišine kakšno minuto pred koncem skladbe Violent Love ali pa vse linije, ki se prekrivajo in prepletajo v skoraj prekratki Hangman. Slednja je odli?en zaklju?ek albuma in ena tistih, ki s svojim preprostim, a precej pomenljivim besedilom v glavi ostanejo najdlje.
It’s Everyone Else se tako s svojo novo religijo utrjuje na slovenski alternativni sceni in v vernike redno spreobra?a prakti?no vse tiste, ki prisluhnejo albumoma ali pa obiš?ejo katerega izmed njunih divjih, ravno prav agresivnih koncertov po raznih slovenskih in zadnje ?ase vse ve? tudi evropskih klubih. Sploh pa ne gre ve? le za glasbo. To dokazuje tudi k albumu pridani manifest nove religije, v katerem Pika in Lucijan v sedemnajstih kratkih izjavah razodeneta, kaj vse ju moti v moderni družbi. O?itno je, da ju nekatere stvari precej jezijo, ne poznam pa boljšega na?ina za sproš?anje jeze, kot je kvalitetno kreativno izražanje. Tega pa je “New Religion” poln. (Jernej Trebežnik)

www.13brat.net
Pa smo do?akali. Dvojec, ki je s silovitostjo prepri?al že ob svojem prvencu, na drugem albumu New Religion nadgrajuje za?eto delo. Že za?etni ritmi kažejo na silovitost glasbe. Kljub uporabi sinteti?nih zvokov je teža glasbe povsem primerljiva z rokerskim instrumentarijem. Pa pri tem ne gre za sinteti?no kopiranje rokerskega zvoka, le podobna zvo?na slika nastaja. V že omenjenem komadu I’ve Lost A Life nas preseneti tudi petje, katerega prej nismo bili vajeni, in se skozi album še ve?krat pojavi. In na drugih koncih deluje še bolj shizofreno, kot npr. v Guilt Despenser, ko “nasilno” preseka nasilno nabijanje lomljenih ritmov in kri?anja. Klavirski intro v Years nas puš?a v suspenzu, kdaj se bo nekaj dramati?nega zgodilo. Skozi komad se sicer dodajajo hrupni dodatki. Vendar ve?inoma nas predvsem napeljuje k misli, da dediš?ina PJ Harvey leži tudi v Sloveniji. Ki pa se na neki to?ki kon?a in nas prepuš?a vprašanju, ali je to to ali še nekaj manjka. Ali si mora poslušalec sam osmisliti konec skladbe. Ali je nedokon?anost namerna ali samo pomanjkanje ob?utka za aranžmaje skladb? Glasujem seveda za prvo opcijo. Na sploh je glavna zvokovna razlika med albumoma v tem, da je na novem manj hardkora in ve? drugih alter vplivov. Kar pa je samo dodatna kvaliteta, saj so komadi precej bolj raznoliki. Kar pa je posledica razvoja ustvarjanja, ne pa zavestna odlo?itev. Energija in agresivnost sta v enaki meri prisotna, le še prepri?ljivejša sta. Takšna zvokovna brezkompromisnost jima seveda ne bo prinesla veliko novih poslušalcev. Vendar s pomo?jo tuje založbe in ve?je možnosti koncertiranja v tujini tudi takšna glasba pridobiva nove in nove poslušalce, ki so raztreseni po zemeljski obli. Pa ?eprav zadnja pesem Hangman na trenutke zazveni podobno kot ne ravno obskuren bend Crystal Castles. Skriva pa tudi ?udovit creepy refren, ki zveni kot glasbeni citat iz kakšnega horror filma. In že smo na koncu albuma, ki s svoje pol ure ne spada med najdaljše. Besedila so bolj ali manj osebni ob?utki zunanjega sveta, ki pa znajo biti tudi konkretno kriti?na do dolo?enih pojavov kot npr. v Emperor’s Old Clothes. Poleg digitalne verzije albuma je v omejenih koli?inah na voljo tudi vinilna verzija, ki bo morda komu razkrila še širše zvokovne zna?ilnosti tega izdelka. Sicer že nekaj ?asa ne dajemo ve? števil?nih ocen, vendar ta bi si vsekakor zaslužil najvišjo. Marko

www.theguardian.com
The story of electro-industrial-noise band It’s Everyone Else goes back to 2009, when a series of coincidences led to Lucijan Prelog and Pika Golob finding common ground in intense electronic music and old-school video games. What followed was a multitude of concerts, the acclaimed debut album Is It Me?, tours at home and abroad, and, after being noticed at the Waves Vienna showcase festival last year, a proper label – Austrian Noise Appeal Records
It is there that Prelog and Golob’s excellent follow-up found a home, and though the album showcases glossier production compared to its rawer predecessor, the two still remain committed to their DIY ethos, born out of equal parts necessity and principle. The songs were recorded in their apartment, with the bedroom closet serving as a vocal booth.
You can order the vinyl version of New Religion, which comes with a manifesto establishing the guidelines of said new religion, from Noise Appeal’s website. Grinder’s Lament, one of the heavier, more traditionally brutal tracks on the record serves as contrast to the more emotional, calmer side of It’s Everyone Else. The ferocious intensity of the vocals and the marching drum beat are characteristic of the frenzy the two bring to their live shows, which usually see them setting up below the stage, in direct contact with the crowd, encouraging hardcore mosh pits not ordinarily expected of a diminutive synth duo. The pair are currently touring around Europe – make sure to check them out. Daniel Sheppard

 

radiostudent.si
Hrupni postindustrial hardcore synth rock dvojec It’s Everyone Else se po leta 2012 izdani »Is It Me?« oglaša z novo ploš?o, ki nosi naslov »New Religion«. Ta svojevrstna doma?a senzacija, ki presene?a že od pojavitve na Klubskem maratonu leta 2010, že vsa ta leta konsistentno raste in postaja ena najprepri?ljivejših diskografskih in predvsem koncertnih realnosti tukajšnje underground scene. Na sre?o pa razvoj dvojca ne gre v smer kake pretirane iz?iš?enosti in preproduciranega dolg?asa, temve? ohranja kreativne vajeti ?vrsto v svojih rokah in ostaja v drobovnem stiku z osnovnim porivom lastne izraznosti – kot se lahko izdatno prepri?amo na sveži »New Religion«, izdani pri avstrijski založbi Noise Appeal.
»New Religion« seveda zveni druga?e kot »Is It Me?«, vendar ne toliko zato, ker bi duo spremenil svoj izhodiš?ni nastavek, kot zaradi dejstva, da gre preprosto za drugo ploš?o, posneto v nekem drugem ?asu. Tako se na trenutke zdi, da sta nekatere njune tipi?ne ekspresivne gestikulacije še poglobila, spet drugi? pa zašla v še nekaj novih obmo?ij – denimo v opaznejšo efektiranost vokalov, ki že sami po sebi dosegajo nove nivoje kri?avosti in tudi druga?ne, skorajda bluesovske melizmati?ne popa?enosti v ?istejših delih. Slednje predvsem v komadih »I’ve Lost A Life« in »Grinder’s Lament«, medtem ko naslovna »New Religion« ter »Guilt Dispenser« izkazujeta do sedaj neslišano ostrino, hipnoti?nost, monotono poglabljanje agresije. Njun samooklicani postindustrial se tukaj res pokaže prek anahronisti?nih ritemmašinskih vzorcev in mehansko zavijajo?ih loopov, ki jim življenje vdihne ravno povsem predana izvedba v tem trenutku, podkrepljenem z neizpodbitno nujo, hrupom doživljajo?ega. Prav tako se pokaže že ve?krat omenjena sorodnost njune hreš?e?e, a še vedno pesemsko-melodi?no orientirane motivike z black metalom, kjer ju družita distorzirana akordi?na klima in repeticija, ki prek mali?enja in nepredvidenega združevanja alikvotov ustvarjata fantomske odzvene aditivnih linij. V tem smislu je eden izmed izstopajo?ih trenutkov zaklju?na »Hangman«.
Sicer pa je »New Religion« tudi vizualno in tekstovno mo?no zaokrožena in poantirana izdaja. Besedilom je na ovitku dodan tudi svojevrsten manifest, kjer It’s Everyone Else v duhu naslova plate nanizata sedemnajst deklaracij. Stavki, kot so »no unaddressed family issues«, »no unaddressed personal issues«, »no discouraging«, »no uniformed consumerism«, »no keeping it in« ter »no denial«, so svojevrstna deklaracija intence prek zanikanja – in tudi zanikanja zanikovanja. So nekakšna afirmacija kolektivnega upanja in poguma za prihodnost, obenem pa odsevajo pritisk in breme preve? zahtevnega osebnega projekta oziroma projekta osebnosti. Klju?no pri vsem tem pa je, da, tako kot sama glasba, izhajajo iz to?ke ranljivosti in zloma, a tudi mrakobne telesne slutnje prihajajo?e vojne neznanih oblik in oceanske mo?i kolektivnih subverznivnih tokov.
It’s Everyone Else tako med nas pošiljata novo dozo napetosti in vitalne vere v ekspresivno katarzi?nost. Ali, kot pravita v naslovnem komadu – »I am done waiting for you, to start a fire, a cleansing fire«. S tem pa dogajanje peljeta stran od jebene ležernosti in zafrkantstva, ki se vedno bolj zažira tudi v doma?o neodvisno sceno.
It’s Everyone Else bosta nastopila ta ?etrtek, 17. 4., v klubu Gromka na Metelkovi ob podpori dueta Ontervjabbit.

pitfire.net

Recht kaputter Synth-Radau aus Slowenien erreicht uns hier. Eine massiv fiese Damen-Stimme über Noise Rock in digital. Korrekt? Diese beiden meinen es hier durchaus persönlich und sind schlecht gelaunt.

Musikalisch kann man so etwa sagen, dass der Herr (?) versucht etwa die kapüttesten und verzerrtesten Synthie-Rock-Attacken zu produzieren, die so möglich sind. Und das ist eine Wonne. Wenn über ein holpriges Computer-Schlagzeug Störgeräusche, komische Samples und verzerrte Techno-Attacken laufen, ist das halt schon schön. Nicht unbedingt für irgendwelche scheusslichen Sommerfester, aber schon schön. Noise Rock halt mit dem Laptop. Dazu mal schreiende, mal anbiedernde Frauen-Vocals, mit denen auch nicht zu spassen ist. Deren englische Texte sind selbstverständlich reiner Punk, der vor den Kopf stossen soll und sich passend zur Musik plakativ betätigt (sie gründen schliesslich eine eigene Religion). Gut gemacht! Wer jetzt meint, das Duo habe eine begrenzte musikalische Breite, der sei auf fast Björk-artige Teile, bzw. absurde Noise-Pop-Songs hingewiesen, die sie eben auch können. Diese sind zwar nicht weniger schlecht gelaunt, aber sogar recht catchy.

Wirklich wütende und verstörende Musik braucht nicht immer die massivsten Riffs und eine Metal-Instrumentierung. Im Stile der Neunziger wird hier geholzt, gelitten, gewütet aber auch überrascht. Wer sich auf etwas einlassen will, wo man sich die Schönheiten noch raussuchen muss, macht hier nichts falsch.

Erscheint als auf 300 violette Exemplare limitierte Schallplatte und als digitaler Download.